Šola niso samo učilnice in zvezki. Prava znanja se pogosto rodijo v naravi, zato se je v petek, 6. junija 2025, skupina nasmejanih in navdušenih učencev naše centralne in podružnične šole Blagovna, skupaj z učiteljicami Bredo, Gizelo, Petro in kuharico Karmen, odpravila na težko pričakovani planinski tabor na Boču. Že od začetka je bilo jasno, da nas čaka nepozaben konec tedna – in to ne le zaradi sončnega in zelo vročega vremena, ki nas je spremljalo oba dneva.
Še posebej ponosni smo, da se je pohoda udeležilo šest planinskih deklet s podružnice Blagovna – Mia, Elena, Brina, Lana F., Lana K. in Žana – ki so z veliko radovednosti, veselja in vztrajnosti pokazale, da so prave planinke!
Po kosilu v šolski jedilnici smo se s težkimi nahrbtniki odpravili proti železniški postaji Šentjur in se ob 12.33 z vlakom odpeljali do Poljčan. Tam se je začel naš pohod do planinskega doma – dobro uro in pol hoje v hrib, a polno pogovorov in že prvih utrinkov skupinske povezanosti.
Po prihodu in nastanitvi v Planinskem domu na Boču (658 m) nas je čakal prav poseben obisk – lovec Robi, ki nas je pospremil do bližnjega krmišča za divjad, kjer smo celo naluščili koruzo za divje živali. Zanimivo nam je pripovedoval o življenju živali v gozdu, o vlogi lovcev in pomenu varovanja narave. Otroci so z velikim zanimanjem poslušali in spraševali – iz malega izleta se je razvila prava naravoslovna učna ura.
Preostanek popoldneva smo preživeli na prostem: na igriščih in v senci dreves. Po večerji smo si nadeli baterijske svetilke in se odpravili na nočni pohod, ki je bil za mnoge prvi takšen podvig. Dan smo zaključili ob tabornem ognju s peko hrenovk, kjer je nepogrešljiva kuharica Karmen poskrbela, da ni bilo lačnih – in da hrenovke niso bile zažgane, kar v takih pogojih ni bilo ravno preprosto!
V soboto, 7. junija, nas je že zjutraj pozdravilo toplo sonce. Po zajtrku smo se podali proti vrhu Boča – štajerskemu Triglavu (979 m). Enourni vzpon ni bil lahek, a smo ga zmogli z veliko vztrajnosti in spodbude. Najpogumnejši smo se povzpeli še na razgledni stolp, od koder se je razprostiral dih jemajoč pogled daleč naokoli – prava nagrada za trud!
Po malici iz nahrbtnika in vrnitvi v dom nas je čakalo še kosilo, nato pa spust v dolino in vlak iz Poljčan. V Šentjur smo prispeli v pozni popoldanski uri, nekoliko utrujeni, a bogatejši za dve čudoviti izkušnji – naravo in prijateljstvo.
Tabor je bil več kot le izlet. Otroci so se učili samostojnosti, sodelovanja, spoštovanja narave in zaupanja vase. Ob tem pa so stkali nova prijateljstva in si ustvarili spomine, ki jih bodo greli še dolgo.
